15. 2. 2022
Ženske v znanosti - Intervju z dr. Martino Blečić Kavur
Med 11. 2. (mednarodnim dnevom žensk in deklet v znanosti) in 8. 3. (mednarodnim dnevom žensk), predstavljamo raziskovalke UP, ki so v preteklem letu dosegle pomembne mejnike v svojem raziskovalnem delu in njihove misli o položaju žensk v znanosti.
Dr. Martina Blečić Kavur se ukvarja s arheologijo, predvsem s prazgodovino, tehnologijo kovin in je strokovnjakinja za ilirske čelade, je soavtorica članka, ki je v letu 2021 izšel v prestižni znanstveni reviji Nature.
INTERVJU
Kakšna je bila vaša znanstvena pot? Ali vas je pri tem oviralo to, da ste ženska, in to v arheologiji, ki je tradicionalno veljala za moško raziskovalno področje? Kakšna je arheologija danes?
Pot, če bi ji tako lahko rekli, je bila dokaj razburljiva. Če preskočimo študij v Zagrebu, Berlinu in Ljubljani, sem delovno »potovala« od muzeja v Zagrebu do muzeja na Reki, pa preko ministrstva za kulturo do Univerze v Reki in naposled Univerze na Primorskem.
Dobro je, da pri nas (in imam v mislih dve državi) arheologija eksplicitno že dolgo ni zgolj moško raziskovalno področje, kar pa še zdaleč ne pomeni, da je implicitno spolno uravnotežena. Večjo težavo, za oba spola, vidim v medgeneracijskem nerazumevanju, če uporabim blažji izraz za opisovanje nasprotij. Prav slednje predstavlja poglavitno težavo za razvoj veliko odprtejše znanosti oziroma za hitrejše in drznejše preverjanje ter popravljanje ustaljenih prepričanj. Arheologija, kot del humanistike, je prepogosto ujeta v neke imaginarne »nacionalne« okvire, ki temeljijo na ponavljanju namesto na preverjanju dejstev in razvijanju vedenja. Predvsem pa so institucionalni okviri, od sistema ocenjevanj in financiranja raziskav do uredniških odborov ter recenzentskih postopkov, prepogosto ujeti v hierarhije in v razmerja moči preteklosti. Arheologija, kot del naravoslovja, se nahaja v popolnoma drugem kontekstu. Slednji nam
omogoča beg iz tega ujetništva in hkrati dopušča razvoj arheološke interdisciplinarnosti, ki zahteva predvsem multidisciplinarno ozadje, povezno v veliko znanstveno mrežo. Materialna kultura oziroma predmeti, ki jih odkrivamo z izkopavanji, so zgodovinski »dokumenti« arheologije. Vendar samo predmeti ne zadoščajo za natančno rekonstrukcijo določenega načina življenja posameznikov, društvenih struktur, celo širše kulture skupnosti ali entitete. Upoštevati moramo tudi okolje, rastlinstvo, življenje živali, podnebje in klimatske spremembe, geologijo in vire za izdelavo predmetov, potem fizično antropologijo, ki nam odstre očesu »nevidne« poškodbe, bolezni, prehrano, navade, travme ... še posebej, ko preučujemo (pra)zgodovino ljudi. Da bi izpolnil to zahtevo, kar zadeva opazovanje in interpretacijo, ima arheolog brez multidisciplinarnega tima različnih naravoslovnih ved samo dvodimenzionalno plast vzorca, nezadostno za razlago naše večdimenzionalne preteklosti.
Kaj je bilo ključno, da ste se odločili za raziskave s področja bronaste in železne dobe?
Vedno je na začetku potreben dober motiv. In karizmatičen učitelj je velikokrat najboljši motiv. V mojem primeru je bila to profesorica Nives Majnarić Pandžić v Zagrebu, pa profesorica Biba Teržan v Ljubljani ter profesor Bernhard Hänsel v Berlinu in Preston Miracle v Cambridgeu, ki so mi brezpogojno odpirali nova »okna« in nove dimenzije arheologije. Bili so učitelji, ki so znali vzpodbuditi interes, podpreti dobro idejo, navdušiti na ta in oni način. Predvsem pa je bil tu še profesor Mitja Guštin, ki mi je ogromno pomagal že pri izdelavi doktorata pa tudi kasneje. Ker se železo kuje, dokler je vroče, moje oblikovanje brez pomoči, bodrenja, vzpodbujanja, razumevanja množice prijateljev in sodelavcev, predvsem pa življenjskega sopotnika profesorja Boris Kavurja, nedvomno ne bi bilo takšno, kot je, in za to sem jim vsem neskončno hvaležna.
Pa seveda osebni interes. Vedno so me očarali izzivi in prazgodovinska arheologija je neskončni izziv. Ko se nam zdi, da nekaj naposled razumemo, se pokaže, da je zadeva mogoče popolnoma nasprotno postavljena. Takšno je npr. kulturno obnašanje skupnosti, ki so prvič medkulturno povezale Evropo v bronasti dobi, mnogo kompleksnejše in bolj sofisticirano, kot bi pričakovali. Tradicionalno javnost nekoliko zviška gleda na prazgodovinsko arheologijo, prav slednja pa danes postaja razvojni laboratorij tako metodologij in tehnologij raziskav kot tudi teorij pojasnjevanja kulturnega razvoja oziroma skupne evropske kulturne dediščine.
Pisali ste o neki Dami iz Čikata in preučujete ilirske čelade. Zakaj so vas pritegnile raziskave čelad in zakaj je ta Dama posebna?
Na tem mestu je potrebno obrniti perspektivo – od splošnega k posameznemu. Splošno me zanimajo stiki med sredozemskimi civilizacijami in prazgodovinskimi skupnostmi Evrope na eni ter trgovina in izmenjava na dolge razdalje na drugi strani. Seveda gre za temi, ki se organsko prepletata in dopolnjujeta – še predvsem v zelo dinamičnem časovnem obdobju od pozne bronaste do mlajše železne dobe oziroma na koncu 2. in v 1. tisočletju pred našim štetjem. Ker se severni Jadran, iztočnica vseh mojih raziskav, nahaja na stičišču teh svetov, je izziv razumevanja in oživljanja tega mozaika v znanstvenem ter zgodovinskem smislu neomejen.
Posamezno sem se ukvarjala s plejado tem, najdišč in najdb v prostoru od Grčije do Alp, od Jadrana do Črnega morja. Luksuzno bronasto posodje, kot so situle, pa oborožitev, kot so ilirske čelade, sta zaradi svoje medijske predstavljivosti in priljubljenosti zgolj najbolj izpostavljeni vsebini. Vsekakor je potrebno poudariti tudi probleme prazgodovinskega urbanizma ter oblikovanja družbenih elit, ki so v preteklosti kontrolirale ne samo trgovino, temveč prenos znanja in idej. Tu pride v ospredje urbana zgodovina Osora in Kvarnerja, na splošno severnega Jadrana, ali pa etruščanska figurica, poimenovana Dama iz Čikata, ker je bila najdena na Malem Lošinju. Na drugi strani je tu še vedno aktualno vprašanje načinov ter vzrokov za darovanje bronastih predmetov v bronasti in železni dobi v obliki depojev, pa sprememb pri ritualih pokopavanja, kot npr. na grobišču v Zavrču, in še bi lahko naštevali. V jedru vseh teh tem (najdišč ali samih predmetov) je njihova izjemnost, drugačnost, hkrati tudi enotnost in nadregionalnost, ki je povezovala še tako oddaljene regije in skupnosti, močno vplivala na razvoj civilizacije in kulture, razvoj človeka in družbe kot take. Kljub dejstvu, da so teme časovno umeščene v obdobje 2. in 1. tisočletja pred našim štetjem, se globalizacija našega sveta, v tisoč in enem pomenu, začne prav takrat in neustavljivo traja vse do danes.
Ste soavtorica članka, ki je izšel v reviji Nature. Kaj ste pri tem prispevali?
Da bi prispeli do končnega rezultata, je pomembna pot. Ta ni progresivno linearna, ampak je odvisna od plejade konstelacij, družbenopolitične situacije in metode vztrajnosti. Zaradi dobrih konstelacij sem leta 2018 pridobila temeljni raziskovalni projekt »Skupnosti mrtvih, družbe živih: Pozna bronasta doba vzhodne Slovenije«, ki ga je finančno podprla ARRS. V okviru obsežne raziskave sem skušala z interdisciplinarnim timom strokovnjakov (geologov, metalurgov, antropologov, zooarheologov ...) zbrati čim več multidisciplinarnih rezultatov. Eden od dosežkov tega večletnega dela so tudi analize in interpretacije starodavne DNK, ki so bile decembra 2021 objavljene v reviji Nature.
Gre za najobsežnejšo doslej objavljeno analizo vzorcev starodavne DNK, ki vrsto dosedanjih trditev o migracijah bronastodobnih skupnosti kot tudi o regionalnem fizičnem oziroma genetskem razvoju evropskih populacij postavlja v popolnoma drugačno perspektivo. Zelo prepričljivo kaže, da je zadnja velika prazgodovinska priselitev populacij na britansko otočje s prostora Evrope potekala že v pozni bronasti dobi. V stoletjih z manjšim priseljevanjem so se te populacije razvijale v drugačno smer kot evropske, kar je razvidno iz vedno višje retencije laktaze v odraslosti. Z drugimi besedami, starodavni prebivalci Otočja so veliko lažje kot drugi prebavljali mleko. Pa še to, podatki za sabo potegnejo upravičeno trditev, da so že te populacije morale govoriti keltske jezike. Članek je zaključek dela, pri katerem je sodelovalo več kot 200 raziskovalcev iz več kot 70 ustanov. Že zgolj iz števila je razvidno, da smo pokrili prostor od britanskega otočja do Karpatov in Jadrana, definirali arheološke kontekste, iz katerih so izvirali vzorci, ter rezultate analiz primerjali z množico teorij o bronastodobnih in železnodobnih migracijah s celotnega področja. Samo priloga članka, ki vsebuje osnovne podatke in je bila prav tako objavljena preko odprtega dostopa, obsega več kot 200 strani. Pravzaprav se v tem gradivu skrivajo prispevki vseh vključenih, članek pa je zgolj povzetek dolgoletnega raziskovalnega dela velike multidisciplinarne mreže strokovnjakov, ki jo vodijo Univerza v Harvardu, Univerza v Yorku in Univerza na Dunaju. Hvaležna sem, da sem bila lahko del tega izjemnega tima.
dr. Vesna Grahovac, Sektor za raziskovalno, razvojno in umetniško dejavnost
